Septembrska seminarska bera taijiquana

Chen Yingjun je drugi sin Chena Xiaowanga, ki je dokaj splošno priznan kot eden največjih živečih mojstrov chen sloga taijiquana. V Zagreb je prišel sredi septembra in tam pripravil nekaj zanimivih delavnic. Sam sem se udeležil vikenda vadbe stare forme (lao jia yi lu), z vami pa nameravam deliti nekaj mojstrovih modrosti, pa tudi malo opravljanja v zvezi z njim. V drugem delu pa še kratka s seminarja Davida Gaffneya v Ljubljani konec septembra in za zaključek o tem, kam naprej. Beri dalje.

Levo: angelski nasmešek Chena Yingjuna. Desno: Chen Xiaowang poučuje svojega sina Yingjuna.

Levo: angelski nasmešek Chena Yingjuna. Desno: Chen Xiaowang poučuje svojega sina Yingjuna.

Chen Yingjun ni dosti govoril. Zato pa je večkrat ponovil stavek: “Practice more. Talking is just words.” (Več vadi, govorjenje so samo besede.) V tem vidi jedro svojega učiteljskega poslanstva – da hodi okoli in ljudi spodbuja, naj več vadijo. Zato je tako z lahkoto povzel slogan firme Nike: Just Do It (Samo naredi to.), kar nam je ob vsaki priliki hitro svetoval. Recimo: A: Ali je bolje vaditi stanje dvakrat na dan po deset minut ali enkrat na dan po dvajset minut? B: Just do it. Opazil je namreč, da preveč razmišljamo in premalo delamo, od življenja v glavi pa se noge ne okrepijo.

Yingjun sicer dva meseca na leto poučuje v obliki svetovne turneje (Evropa, Amerika, Brazilija), ostali čas pa z ženo in dvema otrokoma preživi v Avstraliji, kjer v glavnem trenira. Sam. Pripravlja se, da bo postal najboljši na svetu. Lahko si mislite, da to ni lahko breme, ki si ga je zadal. Seveda pomaga, da je imel očeta za učitelja, vendar v njegovi (malo) disfunkcionalni družini še zdaleč ni vse, kot bi bilo treba, po lastnem pričevanju očeta ni videl (oziroma z njim treniral) že leta. Kljub temu ostaja zvest chen slogu taijiquana in naredi staro dolgo formo deset do dvajsetkrat na dan. Izvaja jo v boleče nizkem položaju, ponovitev pa mu vzame približno 15 minut (oziroma 20 ponovitev do 5 ur brez pavze). Dejansko tako trenira – poleg raztezanja in vaj za moč vadi dosti tudi z orodji (predvsem sulica in helebarda) in pravi, da so orodja ključna za razvoj fizične moči. (Hecali smo se, da po osmih urah vaje “v službi” po kosilu naredi še kake trikrat formo iz užitka v svojem prostem času doma.)

In potem o moči: čeprav pravi, da kakšna skleca ne škodi in da imamo vsi prešibke noge, Yingjun jasno razlikuje med živo močjo in mrtvo močjo. Živa je tista moč, ki se lahko po načelih yin-yang stalno spreminja (smer) in preoblikuje, ki je gibka in ustvarjalna in nima dosti veze z mišicami bodibilderjev. No, sam kljub temu zgleda kot gora mišic, vendar to nekoliko grozljivo podobo s hrbtne strani nekoliko uravnoteži ljubek nasmeh, ko pokaže zobke in jamice v ličkih (on je meni prvi lušten odrasel Kitajec, haha). In ta balans se mu zdi ključen pri taijiquanu in bi ga morali iskati pri vsaki vadbi, pravzaprav pa v vsaki življenjski situaciji.

Vprašal sem ga, zakaj trenira v tako zelo nizkih položajih, ko so kolki le kake pol metra nad tlemi. Na to vprašanje je ponudil enega daljših odgovorov: ker je profesionalec in si želi postati najboljši pretepač na svetu, mora upoštevati dejstvo, da ne bo on sam izbiral, na kakšen način se bo z nekom boril. V Braziliji ga mojstri jiujitsuja želijo takoj zrušiti in ga mrcvariti na tleh v parterni borbi, zato je treba biti dovolj močan in stabilen tudi za tako borbo. Da taijiquan deluje, mora biti zgornji del telesa venomer sproščen in zmožen poslušati, to pa je možno le, če se trup lahko opre na močne noge.

Tu pa se skriva tudi največja past: ljudje v duhu bildanja moči navadno forsirajo nizek položaj na račun slabe strukture telesa. Yingjun svari pred tem in pravi, da je za rekreativce najbolje vaditi dovolj visoko, da je poravnava telesa pravilna. Šele postopoma je priporočljivo položaj spuščati, kolikor pač to struktura dopušča, in pri tem je ključna pomoč in ocena učitelja (ha!).

In tako pridemo do glavne cvetke seminarja, to je do vrhunca kitajske didaktične metode. Ob splošnem pomanjkanju strukturiranosti česar koli, kar diši po Kitajski, ni presenetljivo, da tudi metoda poučevanja ni dobro sistematizirana in razdelana. In kolikor se že nekateri (zahodni) učitelji prizadevajo za približanje poučevanja evropskemu psihofizičnemu ustroju, ostajajo nekateri hardcore profesionalci do ekstrema zvesti izvorni maniri učiteljevanja. Trening z Yingjunom tako sledi povsem predvidljivemu dramatskemu loku: po ogrevanju (malo raztezanja in vsaj 20 minut stanja) sledi dvakratna mojstrova demonstracija obravnavanega dela forme. Enkrat nato ta del forme naredimo skupaj, potem učenci dvakrat del ponovijo sami. Potem je čas (30 min) za vprašanja, med katerimi učitelj individualno odgvarja ispraševalcem – popravi potek giba določene figure ali korigira položaj telesa, v katerem mora potem učenec sproščeno vztrajati, dokler mu ne odpadejo noge.

Na koncu večdnevnega urjenja po tej metodi pa si je eden le drznil vprašati, kakšno je učiteljevo mnenje o našem izvajanju forme – je sploh za kaj, kaj še vaditi itd. Yingjuna je to vprašanje povsem presenetilo. Odgovoril je hitro in iskreno: “Ne vem. Nisem gledal.” Izkazalo se je, da je ves čas, ko smo mi sami vadili formo, on vadil le sproščanje. Pojasnil je, da nima smisla, da on gleda nas – sem je prišel zato, da bi mi gledali njega in ga po možnosti kaj vprašali, glede splošnega vtisa pa lahko pove isto, kot je povedal takoj ob prihodu: Just do it. :)

David Gaffney. (Slika vzeta tule: http://chentaijisi.yolasite.com/redna-vadba-in-delavnice.php)

David Gaffney je druga zgodba. Pravoveren taijiquanovec in zvest sledilec družine Chen, vendar po vesoljnem prepričanju Evropejec. To olajša stvari za nas ostale Evropejce, zato ni čudno, da je tako priljubljen. Ni dvoma: zelo dober učitelj je, metodičen, s postopno razlago se približa nivoju vadečih in z zgodbicami popestri vedno lačne možgane (A veste, da je na seminarju od Chena Xiaowanga enkrat nekdo umrl? A veste, da ima Ziqiang možgane stalno v alfa stanju? A veste, da Kitajcu nikoli ne smete naliti pijačo do roba kozarca, ker to pomeni, da vajino prijateljstvo ne more več rasti?). Tudi spodbuja (in prisili), da delaš, a hkrati razume rekreativno naravo večine vadečih in jih ne obremenjuje s popolnostjo. Skratka, kvaliteten chen po okusu zahodnjakov.

Kdo je zdaj boljši, kdo je pravi? V borilnih veščinah bi moralo biti jasno: kdo koga premaga? Ali avstralska kepa mišic in (še) nesojeni Number One pretepe škotskega učenjaka in pisca knjig? Odgovor bi moral biti takoj jasen: “Ni važno!” Okej, vsaj meni to ni važno. Jaz razmišljam o tem, koliko se lahko v nekem trenutku (zaradi svojega nivoja in učiteljevega pristopa) lahko naučim od učitelja. Navsezadnje sem sam s svojim taijiquanom – ni pomembno, kaj sem slišal in za kom sem ponavljal formo ali kolikokrat me je kdo vrgel po tleh. Šteje le to, ali moja veščina raste in moj chen taijiquan je dober samo toliko, kolikor ga sam dobro izvajam.

In to lahko razširim na dilemo chen taijiquan proti yang taijiquan – kateri je boljši?  Hitro vidimo, da tu sploh ni dileme. Od množice ljudi, ki v Sloveniji poučujejo yang taijiquan, je (dosti) manj kot za prste ene roke takih, ki vejo, kaj delajo. Ampak tisti ki vejo, delajo to bolje od tistih, ki so uspeli razumeti principe taijiquana od učiteljev družine Chen. Če vas torej zaposljujejo tovrstna vprašanja, imam za vas dva nasveta: (1) Nehajte toliko misliti; (2) Več vadite taijiquan.

 

Ta vnos je bil objavljen v Branje, Razvedrilo. Zaznamek za trajno povezavo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja