Zapisnik okrogle mize

ZAPISNIK OKROGLE MIZE

Tržič, 9.6.2012

 

Prisotni: Dragan Lazarević, Mladen Dakić, Dragi Bedina, Marko Bedina, Luka Ausec, Tilen Kusterle, Guy F., Anže Merhar, Brane Petek, Patrik Zupanič, ostali udeleženci taijiquan vikenda, skupaj 31.

 

Luka: uvodoma poudari, da se mu zdi, da se odpira “slovenski taiji prostor”, ki ga prej ni bilo zaznati, v zadnjih nekaj letih pa se pojavlja vse več učiteljev, vezi z dobrimi učitelji iz tujine in posledično kvaliteta, ter očitno prepoznana potreba po druženju in izmenjavi. Zato organizira prvi slovenski taijiquan vikend; zadovoljen je z udeležbo in odzivom tako učiteljev kot ostalih vadečih.

 

Luka: Pozove ostale, da komentirajo idejo ter izvedbo in morda nakažejo smernice za naprej.

 

Marko: pravi, da je s tem dogodkom prebita pomembna psihološka bariera ter da smo potrebovali tako združenje vseh ljubiteljev veščine (v svojih mnogih verzijah) v duhu sproščenega druženja in izmenjave. Predlaga tovrstno druženje enkrat do dvakrat letno.

 

Dragan: Strinja se z Markotom, češ da se ni treba bati drug drugega. Zadovoljen je s srečanjem in želi konkretizirati datum in obliko naslednjega srečanja. Svari pred velikopoteznimi načrti in se zavzema za majhne a vztrajne korake. Tovrstno srečanje naj bi nudilo vpogled na taijiquan v Sloveniji in naj bi omogočalo pošteno in odkrito izmenjavo. Osebno se mu zdi, da ljudje, ki k taijiquanu pristopajo izrazito komercialno, na takih srečanjih niso potrebni. Načne temo tekmovanj (glej v nadaljevanju) in pravi, da je to najboljši način za deformirati veščino in da tej ideji ni naklonjen. Sam se želi vračati k izvoru (Chen vas na Kitajskem).

 

Mladen: pohvali organizacijo srečanja in čestita udeležencem za vztrajnost na delavnicah. Veseli ga vzdušje na srečanju – pomembno je, da te ni strah, da česa ne znaš ali da delaš drugače, pomembno je slediti občutku. Če se zdi, da nekaj ni v redu, greš lahko naprej. Zanj je bilo užitek stati spredaj in zadaj (pred udeleženci in med njimi). Krog učiteljev je že zdaj zadosten, lahko nadaljujemo tako, kot smo zastavili.

 

Luka: izpostavi prvo temo – termin in oblika prihodnjih srečanj.

 

Tilen Kusterle: srečanje naj bo enkrat letno; če posamezni učitelji organizirajo nek seminar, naj se to ve, tega se pač udeleži kdor koli.

 

Mladen: enkrat letno, sicer se zadeva razvodeni.

 

Vsi: splošno navdušenje nad idejo kampiranja in druženja v naravi, ne le zgolj v telovadnici.

 

Luka: Davorin Zalokar je predlagal boljši izbor prostora naslednjega srečanja: idealno tako, da je telovadnica neposredno ob tabornem prostoru; tako se loči, kateri prostor je namenjen vadbi in kateri druženju, hkrati ni težav zaradi vremena.

 

Guy: pred določitvijo termina je bolj bistveno določiti vsebino. Sprašuje se, če bo koncept bodočih druženj zasnovan podobno, da pač vsakdo predstavi, kar se mu zdi, ali pa bo omogočeno udeležencem napredovati skozi leta na teh srečanjih, torej mora biti nekako tematsko in vsebinsko smiselno. Predlaga možnost, da se povabi tudi tuje učitelje.

 

Marko: vsebinski koncept se bo razvil avtomatsko. Prvič je bilo nemogoče to pametneje zasnovati, saj se nismo poznali; zdaj imamo izkušnjo, iz katere bomo lahko izhajali pri naslednjih dogodkih. Predlaga, da organizator naslednjega dogodka (ali odbor organizatorjev) sodeluje pri pripravi programa, saj je mnogo tem, ki bi jih kazalo vključiti.

 

Dragan: ne želi spremeniti slovenskega vikenda taijiquana tako, da bi vabili tuje učitelje – ker če, koga? Prihajamo iz različnih šol … Potem je tu problem denarja, ki bi po nepotrebnem vnašal napetost v dogodek. Predlaga, da naj to ostane (1) slovenski (2) taijiquan (3) piknik. Za začetek se mu zdi pomembno, da so učitelji prikazovali osnove, v prihodnje bi kazalo vključiti napredne forme, več gibanja v dvoje, delo z orodji in delavnico fajina. Lokacija se mu ne zdi bistvena, dobro je, če se menja, potrebno pa je tudi ugotoviti zanimanje po klubih in društvih ter to upoštevati pri pripravi naslednjega srečanja.

 

Mladen: Srečanje naj ostane slovensko. Priložnosti za delo s tujimi mojstri je že dovolj, pomembneje je, da začnejo kvalitetneje krožiti informacije o njihovem gostovanju. Ni sprejemljivo, da za mnoge obiske pomembnih učiteljev sploh ne vemo, to se ne sme več dogajati. Predlaga, da srečanje ostane v obliki tabora in da se lokacija menja vsako leto. Predlaga, da naj prvi/drugi junij postane tradicionalni čas srečanja.

 

Anže: predlaga, naj bo termin raje v septembru, saj se učitelji po večini preko poletja izobražujejo pri svojih učiteljih in so tako jeseni najbolj sveži in prodorni in se jih da najbolje izkoristiti.

 

Luka: se strinja z junijskim terminom, september je za klube neugoden, saj je veliko dela z organizacijo skupin, prostorov in propagande, problem je z obveščanjem, tako da je tak termin težko izvedljiv na nacionalni skali.

 

Marko: ima pomisleke o seminarjih po posameznih šolah/klubih, saj to razbija koncept druženja in izmenjave ter uvede tudi nepotrebni komercialni problem. Bolje, da gradimo na dostopnosti, na novi kvaliteti, na omejevanju pristranskosti. Naj to ostane slovenski taijiquan.

 

Mladen: bolj se zavzema, da po klubih kot doslej organiziramo seminarje gostujočih učiteljev in da te informacije bolje krožijo.

 

Dragi: pravi, da take seminarje že organiziramo. Nadaljujmo tako, nacionalno srečanje pa naj ostane tako kot letos.

 

Brane: povzema, da smo do sedaj torej izpostavili tri oblike sodelovanja: (1) seminarji posameznih (gostujočih) učiteljev po klubih; (2) skupno spletišče – oglasna deska, na kateri bi na enem mestu zbirali razpise posameznih klubov; (3) nacionalno srečanje v obliki tabora enkrat letno (kot pričujoči dogodek). Vse troje je OK, potrebovali pa bi odpiranje in konkretno diskusijo glede zahtevnejših tem (tudi ali predvsem na letnem srečanju), zato pozdravlja izvedbo te okrogle mize. Bistveno je srečevanje, izmenjava nato pride postopoma in spontano.

 

Mladen: v Sloveniji je neobičajno veliko ljudi, ki se ukvarjajo (ali so se v preteklosti) s taijiquanom. Nujno je vzpostaviti spletno mesto, kjer bomo na enem mestu zbirali informacije o celotnem dogajanju na tem področju v Sloveniji.

 

Luka: En tak blog že obstaja: O taijiquanu (avtor: Borut Osonkar).

 

Dragan, Mladen: menita, da ta blog ni primeren, da bi rabili nekaj svežega in neodvisnega, hkrati pa bolj odzivnega in ažurnega.

 

Anže: bolj kot spletno mesto je primerna mailing lista.

 

Luka: mailing lista je zelo težavna za vzdrževanje, hkrati pa onemogoča vpogleda v dogajanje naključnim (novim) obiskovalcem ter ne beleži dogodkov (in komentarjev, izmenjav) v obliki dnevnika. Sodobna spletišča omogočajo, da se uporabnik prijavi in nato po elektronski pošti dobiva vsakršno posodobitev spletne strani – to v osnovi daje funkcionalnost mailing liste (in odpravi potrebo po obisku spletne strani), hkrati pa popolnoma avtomatizira naročanje emailov in to odpira tudi naključnim obiskovalcem. Poleg tega se ustvarja dnevnik dogodkov. Takega spletišča ni težko narediti, samo odločiti se je potrebno in izbrati kuratorja.

 

Guy: učitelji morajo tudi v okviru svojih tečajev skrbeti za širjenje novic med svojimi tečajniki.

 

Dragan: (predvsem) učitelji naj ob prebiranju tega zapisnika premislijo, kaj želijo, in to sporočijo Luku. Luka naj po emailih učitelje pozove k dopolnitvam zapisnika in k pobudam za ostale ideje. Sam predlaga tiskan časopis, ki bi izhajal na primer dvakrat letno. Sprašuje, če se ostalim zdi to zanimivo/izvedljivo.

 

Marko: morda bi v prihodnje lahko obvestili tudi širše, vse ostali taijiquan klube, klube za qigong in druge notranje veščine.

 

Mladen, Dragan: to je preobširno, naj ostane taijiquan.

 

(nekateri ostali): bolje se je odpreti, ljudje izvajajo poleg taijiquana še druge zanimive stvari …

 

Guy: Potem bomo dobili vse in nič.

 

Dragan: Taijiquan ima svoje principe – potrebno se je držati tega.

 

Brane: zastavimo to kot odprto platformo. Če se bo nekdo res želel priključiti, naj bo to v neki obliki možno. Ni pa treba za vsako ceno vabiti in vključevati vseh.

 

Patrik: internetnega prostora nima smisla zapirati. “Ostali”, ki se ne bodo znašli v okviru naših idej, itak ne bodo imeli interesa pristopiti.
Luka: povzame, da bo poslal učiteljem pobudo, naj dopolnijo svoje ideje na zgornje teme; predvsem bo kritično čim prej zagotoviti skupno spletno oglasno desko, potem pa počasi snovati odbor za pripravo novega letnega srečanja. Načeloma je sam pripravljen prevzeti jedro organizacije (infrastrukturo), programsko pa predlaga, da učitelji o tem naslednjič konkretneje spregovorijo.

 

Luka: začne drugo temo pogovora, in sicer o možnosti predstavitvenih revij in tekmovanj v taijiquanu v Sloveniji.

 

Marko : opiše pozitivno izkušnjo iz svetovnega tekmovanja na Kitajsktem. Tam izrabljajo tekmovanja kot način dviga kvalitete taijiquana pri vadečih, saj je tekma pomembna motivacija. Poleg tega je tekmovanje pomembno tudi (predvsem) zaradi druženja in izmenjave ter spremljevalnega programa, predvsem predavanja, delavnice in demonstracije velikih mojstrov. Na tekmovanjih sodijo izšolani sodniki in njihovo mnenje je koristna povratna informacija za vadečega.

 

Dragan: je za skupne predstavitve taijiquana, ni pa naklonjen tekmovanjem. Ne verjame, da se da s tekmovanji dvigniti kvaliteto in vidi motivacijo za pripravo tovrstnih tekmovanj na Kitajskem zgolj v denarju (podobno se pojavljajo tudi “plačljivi” izpiti v taijiquanu). Drugi lahko tekmujejo, vendar njega to ne zanima. Krajšanje [form za nastope] pomeni siromašenje, ki lahko bolj škodi kot korisiti.

 

Mladen: nasprotuje tekovanjem. Profesionalni šport generira nasprotnike in tako zapira glave in srca. Če koga to zanima, nima nič proti, zanj to ni sprejemljivo. Tudi ideja o nastopu/predstavitveni reviji mu ni blizu, delati želi zase, neosebna propaganda na široko se mu ne zdi prava pot. Morda je bolj smiselno poskusiti s kakimi izobraževalnimi predavanji.

 

Guy: čeprav je naravno, da skušaš tekmovati (mnogi posamezniki, ko se začneju ukvarjati s taijiquanom, to počnejo že pri formi znotraj skupine), je cilj nehati tekmovati. Z organiziranjem tekmovanja bi pripomogli dati napačen vtis in zameglili pomembno sporočilo, da je taijiquan predvsem notranje delo, ki ima cilj osebno napredovanja posameznika pri razvoju njegove usklajenosti v prostoru in času.

 

Mladen: Tekma je drugačen pristop, a ne nujno napačen. Njemu pa ne ustreza.

 

Patrik: Judo in karate sta s tekmovanji veliko izgubila.

 

Dragan: gre za leta kultivacije notranje veščine. Če že, naj tekmujejo tisti, ki so to dosegli (npr. Imajo dober fajin).

 

Dragi: na tekmovanju je zelo pozitivno občutila prisotnost strokovnega kadra – dobri sodniki, ki so izšolani v principih taijiquana, ti lahko dajo občutek o tvoji poti v veščini. Tekmovanje omogoča, da pogledaš preko meja svoje skupine in dobiš globlji vpogled v veščino.

 

Mladen: zunanja potrditev in motivacija se mu ne zdita potrebni, potrditev o pravilnem delu pride od znotraj.

 

Marko: ni pomemben le občutek, dobro se lahko počutimo tudi po okusni večerji ali čudovitem sončnem zahodu. Taijiquan ima svoje principe in te je smiselno/potrebno preverjati in se jih na nek način da tudi oceniti. Predlaga, da znotraj slovenske skupine učiteljev, ki s pričujočim dogodkom nastaja, nekoliko več debatiramo o tem, kako dojemamo taijiquan (kot občutek, kot princip gibanja, kot borilno veščino itd.).

 

Luka: ni mu blizu ideja tekmovanja, zato pa se strinja z Markotom (kaj je taijiquan – principi) in z Dragi (nujno je pogledati ven iz svoje skupine). Je mnenja, da večino pozitivnih stvari, ki jih je o tekmovanju izpostavil Marko, že omogoča pričujoči dogodek – in tako naj bi bilo tudi na prihodnjih slovenskih taijiquan taborih. Razen dejanske tekme, seveda. Ta pa najbrž ni bistvena, saj bo prej zavrla kot ustvarila sproščeno in izkreno izmenjavo.

 

Brane: kako naj torej vadeči preverja svoje dojemanje/znanje borilne veščine?

 

Mladen: samo z dejanskim bojem, vse ostalo je nepotrebno siromašenje.

 

Dragan: tekmovanje lahko izvedeš le na dva načina (glede na njegove dolgoletne izkušnje iz karateja): ali imaš nacionalno zvezo, kar za sabo potegne potrebo po pravilnikih, kadru itd., ali pa potrebuješ vrhovno avtoriteto, o kateri pa se bo še težje zediniti. Obe možnosti se mu zdita slabi.

 

Dragi: kaj pa potiskanje rok? Mnogokrat slišimo, da se tako pokaže, koliko je vreden tvoj taijiquan.

 

Dragan: samo potiskanje rok ni taijiquan.

 

Marko: za zdaj ni plodno tako razpravljati. Ne želi ustvarjati polaritete med učitelji. Zahvaljuje se vsem za plodno izmenjavo mnenj in predlaga, da se o tem pogovorimo še kdaj kasneje.

 

Ostali: glede na pozno uro (23:15) se ostali s tem hvaležno strinjajo.

 

 

Zapisal: Luka.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja